Kolumna: Generacija, ki je odkupila stanovanja za ceno rabljenega avtomobila

Prva demokratično izvoljena slovenska vlada je imela bistveno več ministrov (takrat imenovanih še "sekretarjev") kot večina kasnejših: nekateri so kot "osamosvojitelji" še leta krojili slovensko politiko (eden izmed njih je trenutni predsednik slovenske vlade), drugi so utonili v pozabo.

Miha Jazbinšek bi zelo verjetno spadal med slednje (še zlasti zato, ker je po letu 1992 politično kariero nadaljeval skoraj izključno na lokalni ravni in še tam nikakor ni bil med pomembnejšimi akterji), če ne bi v svojem kratkotrajnem mandatu sponzoriral in uspel spraviti skozi zakon, ki je imel med vsemi številnimi reformami v tistem prelomnem mandatu verjetno najbolj neposredne učinke na vsakdanje življenje večine Slovencev.

T. i. Jazbinškov zakon je ljudem, ki so živeli kot najemniki v "družbenih stanovanjih" (to je ogromna večina urbanega prebivalstva v tedanji Sloveniji) omogočil, da so postali njihovi lastniki po ceni, ki je tedaj veljala za dostopno – danes pa se zdi kot smešno majhna.

To je tudi razlog, zakaj je Jazbinšek – izjemno popularen politik v devetdesetih, ki svoje priljubljene ekscentričnosti bodisi ni hotel ali ni znal politično unovčiti v naslednjih letih in desetletjih – zadnje čase postal bistveno bolj dvoumna referenca. Za pripadnike mlajših generacij, ki se ga ne spomnijo iz televizijskih ekranov (razen morda s periodičnih soočenj kandidatov za ljubljanskega župana: dolgočasnega in skoraj nesmiselnega žanra, odkar je Janković popolnoma uveljavil svojo hegemonijo v prestolnici), je "Jazbinšek" postal sinonim za generacijske privilegije "bumerske" generacije.

Ob sedanjih cenah nepremičnin je ideja, da je lahko generacija tvojih očetov ali dedov odkupila stanovanje za ceno rabljenega avtomobila, ne le absurdna, temveč celo žaljiva.

Toda "lastniška revolucija", ki jo je spravil skozi Miha Jazbinšek in so jo že tedanji novinarji krstili z njegovim imenom (privilegij, ki je pripadel le redkokateremu ministri po njem, z izjemo Dušana Kebra, ki je dal svoje ime bržkone prav tako koristnemu, a bistveno bolj kontroverznemu zakonu), ni bila le všečna in verjetno neizogibna v tedanjih okoliščinah – bila je tudi izjemno daljnovidna.

Kot so opozarjali številni zgodovinarji francoske revolucije, je bil glavni razlog, da je ta kaotična, krvava in v končni fazi politično katastrofalna preobrazba vendarle pustila pozitiven zgodovinski spomin med francoskim ljudstvom, da jo je spremljal velikanski proces porazdelitve lastnine. Ne le (kot si običajno predstavljamo) s prerazdelitvijo plemiške zemlje kmetom (ta proces je bil drugotnega pomena in se je v času francoske revolucije v večini pokrajin že dovršil), temveč z likvidacijo skupnih, vaških zemljišč (gmajn) in množično prodajo konfiscirane cerkvene zemlje – po cenah, ki so pogosto spominjale na absurdne odkupne cene stanovanj po "Jazbinškovem zakonu".

Ta velikanski proces redistribucije je bil enako ključen za zagon kapitalizma v Franciji, kot so bile za razvoj britanskega kapitalizma ključne proslule "enclosures", prilastitve skupne lastnine s strani veleposestnikov v Angliji dve stoletji pred tem – toda slednje so si po Marxovi zaslugi, ki jih je znamenito (in zgodovinsko netočno) opisal kot prototipski primer "primitivne akumulacije kapitala" prislužile bistveno večje mesto v historični imaginaciji modernih evropskih izobražencev. Danes je v številnih progresivnih krogih modno objokovati "tragično izgubo skupne lastnine" ob zori kapitalizma kot enega od izvirnih grehov modernosti.

A dovolj je vzeti v roke klasično (čeprav vse prej kot privlačno berljivo) študijo Marjana Britovška "Razkroj agrarne fevdalne strukture na Kranjskem", da se nam temeljito zamaje ta nostalgična predstava o zapravljenih potencialih predkapitalistične skupne lastnine in o domnevni katastrofi, ki je nastala z njeno razdelitvijo med individualne proizvajalce.

Britovšek, rigorozni raziskovalec iz dobre stare marksistične šole je na kranjskem primeru nazorno pokazal, da je bila stara, predkapitalistična skupna lastnina velikanska cokla v razvoju. Britovšek je (pogosto med vrsticama, mestoma pa tudi eksplicitno) obžaloval, da se je pri nas, torej v tedanjem Avstrijskem cesarstvu, njena odprava vlekla tako zelo dolgo – začela se je dve desetletji pred francosko revolucijo, bila uzakonjena šest desetletij po njej v zakonu o zemljiški odvezi iz leta 1849, implementacija te reforme pa se je nato vlekla še vse do konca 19. stoletja in ponekod še dlje. Britovšek na številnih mestih izraža implicitno prepričanje, da bi bilo boljše, če bi se bila izvedla z radikalnim rezom, kot se je zgodilo v Franciji.

Brez pretiranega pretiravanja lahko rečemo, da je bil Jazbinškov zakon največja, najbolj ambiciozna in najbolj daljnosežna prerazdelitev lastnine od časov zemljiške odveze leta 1849. Le, da je zaradi hitrosti izvedbe in svoje elegantne enostavnosti imel učinke, ki jih je Britovšek cenil pri "francoskem modelu" odprave skupne lastnine in fevdalnih vezi: na mah je ustvaril množični razred malih lastnikov, ki so tedanjo politično preobrazbo (podobno kot francoski kmeti na prelomu 18. in 19. stoletja) na čustveni ravni lahko povezali z zgodbo lastnega opolnomočenja.

Kako pomembno je priti do lastnega stanovanja in kako radikalna in pozitivna je bila tedanja odločitev, je danes še bistveno lažje razumeti kot tedaj. A tudi Jazbinškov zakon je, tako kot vsaka privatizacija skupne lastnine, naj bo še tako množična, egalitarna in prijazna do "malega človeka", na dolgi rok ustvaril razred zmagovalcev in razred poražencev.

Ta ločnica v današnji Sloveniji še za odtenek bolj kot v ostalih evropskih državah, poteka po generacijski ločnici. Razkorak med generacijo, ki se je dokopala do lastnega stanovanja z Jazbinškovim zakonom, in generacijo, ki mora za lastno stanovanje odšteti (če upoštevamo inflacijo in kupno moč) desetkrat in več denarja, je postal pomemben družbeni faktor.

In njegova politična razsežnost bo postajala iz leta v leto bolj očitna. Ceno za ta razkol v generacijskih predstavah in interesih pa bodo plačale tiste sile, ki bodo zanje še naprej slepe: torej ravno levo-liberalne sile, dedinje prevladujoče politične kulture devetdesetih let, ki so z Jazbinškovo smrtjo izgubile enega svojih najbolj simpatičnih in plemenitih predstavnikov.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.